Hmeljska zgodba

Fontana piv Zeleno zlato pripoveduje zgodbo hmeljarske tradicije, ki se je razvila skozi stoletje in pol, nekje še živi, drugje je le še spomin. Nanjo nas spominjajo številna orodja ter šege in običaji.

Hmeljska kopica
Pred pojavom žičnic se je hmelj vzpenjal po visokih lesenih »štangah«, imenovanih hmeljevke. Po končanem obiranju so izruvane hmeljevke do druge sezone zložili v kopice, ki so postale prepoznaven simbol Spodnje Savinjske doline. Danes kopice le še na starih fotografijah in delih likovnih umetnikov spominjajo na nekdaj najbolj značilno dejavnost doline.

»Obirovke«
Po 15. avgustu so Spodnjo Savinjsko dolino preplavili obiralci hmelja in prinesli med resne savinjske kmete preprosto veselje, smeh in pesem. Največ jih je prihajalo iz okolice Ptuja, iz hrvaškega Zagorja, s Kozjanskega, z Dolenjske, s Posavja in iz Zgornje Savinjske doline. Več je bilo žensk kot moških. Čeprav so obiralci vstajali že ob zori, je bilo hmeljišče z njimi ves dan živahno in veselo. Hmelj so obirali ročno, v parih, vsak s svoje strani hmeljevke, ki je bila položena na poseben lesen križ.

»Štangar« in maček
Vsaka skupina obiralcev je imela svojega »štangarja«. Štangarji so bili močni fantje, ki so spomladi postavljali hmeljevke/štange, po katerih se je ovijala hmeljeva trta. V času obiranja so z mačkom privzdigovali hmeljevke, da so jih obiralci lažje položili na križ in nato obrali hmeljske kobule. Maček pa je orodje, s katerim so privzdignili hmeljevko iz zemlje. Ime izhaja iz oblike pripomočka, saj njegov železni del spominja na mačje kremplje.

Škaf
Ročno obran hmelj so merili v posebnih mernikih/škafih. Prvi škafi so bili leseni, kasnejši aluminijasti, vsi pa so imeli volumen 30 litrov. Pri merjenju je bilo pomembno, da so bile kobule lepo obrane in da vmes ni bilo listja, sicer je gospodar razsul obran hmelj na razgrnjene vreče. Če te je gospodar »dal na plahto«, kot so temu rekli obiralci, so z ločevanjem hmeljskega listja od kobul izgubljali čas in zaslužek. Obiralci so spoštovali kmeta, ki je pošteno meril, kar je pomenilo merjenje do roba škafa oz. brez vrha.

Baleta
Pri merjenju, ki ga je navadno opravil gospodar sam, so delili balete. To so bili kartonski listki ali aluminijaste ploščice s številom nabranih škafov hmelja. Zares pridni obiralci so na dan nabrali tudi do trideset škafov hmelja. Balete so ob koncu obiranja zamenjali za denar.

»Obirovska južina«
»Obirovska južina« je pomenila tople kumare in zabeljen stročji fižol. Savinjčane ta hrana še danes spominja na leta, ko je obiranje hmelja preplavilo celotno dolino. Vsak obiralec je ob prihodu dobil svojo skledo in žlico. V času kosila/južine so sedeli po brazdah, po možnosti skriti v senci, nekoliko pokramljali in v naglici pojužinali. Čas je bil zelo dragocen, saj so avgustovski dnevi že občutno krajši.

»Likof«
Med obiranjem se je kupček balet pridno večal, hmeljišča so se praznila, sezona obiranja hmelja pa se je uradno zaključila s hmeljarskim »likofom«. Za likof so se obiralke še posebej potrudile. Po vrtovih so nabrale cvetje in z njim okrasile hmeljske koše, vozove, konje in kasneje traktorje. Gospodinje so zvečer pripravile pravo pojedino, na kateri ni manjkalo potice in mesa, pa tudi pijače je bilo dovolj. Pelo in plesalo se je pozno v noč, pozabljene so bile bolečine in vsi prepiri, ki so večkrat spremljali to težko sezonsko delo.

Hmeljarska princesa in hmeljarski starešina
Vsako leto Društvo podeželske mladine Spodnje Savinjske doline iz svojih vrst izbere hmeljarsko princeso. Ta prihaja iz hmeljarske družine, je mlada, neporočena in mora vedeti vse o hmelju in hmeljarstvu. Na simbolni ravni predstavlja princesa hmeljevo kobulo, v rokah pa drži hmeljarski škaf.
Društvo hmeljarjev, hmeljarskih starešin in princes Slovenije pa podeljuje častni naziv Hmeljarski starešina, ki ga lahko doseže hmeljar ali delavec v hmeljarstvu z najmanj deset let dela na tem področju, star pa mora biti več kot 48 let. Starešina predstavlja hmeljevo trto, njegov dodaten simbol pa je hmeljarski maček.

Znano je dejstvo, da velja Simon Kukec za najpomembnejšega pivovarja, ki ga Laščani imenujejo oče laškega piva. Manj znano pa je, da je imel tudi pivovarno v Žalcu, ki je po prvi svetovni vojni prenehala delovati. Z njo je v Žalcu ugasnila več desetletna tradicija pivovarstva, ki jo je ustvaril in vodil Simon Kukec.

Rojen je bil na majhnem posestvu v Povirju pri Sežani (1838). Poročil se je z Ano Smolka, v času poroke pa je živel v Martinščici pri Reki, kjer je delal kot železniški čuvaj. Z ženo sta vodila restavracijo, on pa je deloval tudi kot prevozniški podjetnik pri izgradnji pristanišča.
Enajst let kasneje sta se naselila v Trbovljah, vzela v zakup rudniško restavracijo in s tem veliko zaslužila. Kasneje sta se preselila v Žalec, kjer sta nakupila toliko nasadov hmelja, da sta obveljala za veleposestnika.
Simon Kukec je imel še eno veliko strast – kockanje. Pravijo, da je ta veliko prispevala k velikosti njegovega bogastva, saj je imel »srečno roko«.
Od Žuževe vdove je kupil bivšo staro pivovarno, ki jo je ustanovil leta 1842 žalski posestnik Franc Žuža. Kukec je pivovarno povečal, jo povsem moderniziral in ji dodal lastno sladarno. Poleg tega je na dražbi kupil pivovarno Laško – Laški trg. Obe pivovarni je združil in ju imenoval Združene pivovarne Žalec in Laški trg. Pivovarno v Laškem je vodil njegov sin Edvard, pivovarno v Žalcu pa je vodil sam do svoje smrti leta 1910.
Znano je, da je Kukec zaposloval predvsem samo Slovence. Ker strokovnjakov za pivovarstvo ni bilo, je zaposloval na ta delovna mesta Čehe.
Idej Kukcu ni manjkalo in kmalu je začel uporabljati termalno vodo, ki je izboljšala okus pivu. Tako je uveljavil termalno pivo, ki v nekoliko spremenjeni obliki obstaja še danes. Posel je cvetel in proizvedli so čedalje več piva, ki so ga uspešno prodajali po celotnem slovenskem prostoru in izven njegovih meja. Pili so ga v Budimpešti, Egiptu in celo v Indiji.
Anekdota, povezana s termalnim pivom, pripoveduje: Zgodilo se je, da so zaradi ljudskega prevoda izraza termalno pivo (“Kurbier” – Kurort/zdravilišče in Bier/pivo), osvajalce ženskih src, ki so tudi radi skočili čez plot, poimenovali kar “termalno pivo” in se tako izognili neprimernemu izrazu.

Simon Kukec je pustil pomemben pečat v Žalcu in v Laškem, zato smo se v Zavodu za kulturo, šport in turizem Žalec odločili, da bomo zopet obudili spomin nanj.
Pivo Kukec lahko pokusite na Fontani piv Zeleno Zlato ter v Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva Slovenije v Žalcu. Na Simona Kukca vas spominjajo tudi spominki: »trojčki«, pivski vrčki, majice, predpasniki, ki jih lahko kupite v ekomuzeju, TIC-u Žalec in Trgovini Zeleno zlato.

V decembru 2020 je na voljo posebno polnjenje piva – Praznični Kukec, ki ga za ZKŠT Žalec vari Pivovarna Haler.