Notice: wpseo_opengraph je od izdaje 14.0 zastarel! Uporabite raje wpseo_frontend_presenters. in F:\WEBSITES\LocalUser\beerfountain.eu\wp-includes\functions.php on line 4136

Zgodovina hmeljarstva in pivovarstva

Hmelj je azijskega porekla, že ljudstva v Mezoptoamiji in Starem Egiptu so pripravljala napitke iz žita in drugih rastlin. Suh hmelj so pri varjenju piva uporabljala tudi staroslovanska ljudstva in z njihovim preseljevanjem je zašel tudi v naše kraje.
Kot kulturno rastlino so hmelj gojili že v osem in devetem stoletju v Franciji in na Bavarskem. Pivo so takrat varili v samostanih, hmelj pa so v začetku gojili povsod tam, kjer so bile pivovarne. Šele kasneje so ga sadili v krajih, ki so mu najbolj ustrezali po svoji legi, zemlji in podnebju. Hmeljarstvo se je razcvetelo v 16. stoletju, v Evropi je bilo središče hmeljarstva na Češkem in Bavarskem.

Na Slovenskem se uporaba hmelja za varjenje piva omenja že okrog leta 1160 v urbarju škofjeloškega gospoda. Prelomnica v razvoju hmeljarstva na Slovenskem je nastala med vladavino cesarice Marije Terezije, ko so se med leti 1764 in 1767 ustanovile kmetijske družbe, ki so načrtno spodbujale in pospeševale uvajanje številnih industrijskih rastlin, med njimi tudi hmelja. Intenzivneje pa se je začela razvijati pridelava hmelja po letu 1870, in sicer na območju Spodnje Savinjske doline.
Prvi nasad hmelja v Spodnji Savinjski dolini je leta 1876 pri Dvorcu Novo Celje zasadil takratni oskrbnik graščine, Josip Bilger. Za začetek pridelave Savinjskega goldinga pa štejemo leto 1886, ko sta Janez Hausenbichler in Karl Haupt opravila prve poskuse.

Tudi pivovarstvo je v Sloveniji že dolgo doma, saj prvi ohranjeni dokumenti, ki pričajo o varjenju piva v naših krajih, segajo v 13. stoletje. Ob koncu 19. stoletja so se obrtne in rokodelske pivovarne hitro širile po deželi in največje med njimi so zvarile tudi do 3.000 hl piva. Po prvi svetovni vojni so se vse slovenske pivovarne počasi združile v delniško družbo. Vrhnika je prenehala variti pivo leta 1922, prav tako Mengeš, leto 1925 pa je bilo usodno še za Kočevje, Kranj in Žalec. Po drugi svetovni vojni so se ustalile tri velike pivovarne: Union, Laško in Talis. Pojavile pa so nove manjše pivovarne, kot so pivovarna Adam Ravbar iz Domžal, pivovarna Kratochwill in druge.

Savinjski golding je avtohtona slovenska vrsta, ki je bila v naše kraje prinešena v 19. stoletju iz Angleške sorte Fuggle. Sorta je znana po svoji plemeniti aromi in nežni grenkobi.

Savinjski golding

Kako je narejeno?

Hmelj (Humulus lupulus L.) spada v družino konopljevk in je večletna industrijska rastlina, ki izvira iz Azije. Pridelujemo ga zaradi vsebnosti grenke lepljive snovi – lupulina. To je rumen prah na krovnih listih storžkov, ki vsebuje grenčine in aromatične snovi.

V hmeljiščih gojimo le rastline ženskega spola; podzemni del rastline je korenika – imenovana štor, ki je večletna, nadzemni deli pa so: steblo oz. trta, listi in zalistniki, imenovani panoge, ter cvetovi in storžki – plod. Vsi nadzemni deli so enoletni; jeseni odmrejo oziroma jih pospravimo z njive in spomladi iz korenike odženejo novi. Moške rastline zatiramo, saj osemenjeni storžki zmanjšujejo kakovost pridelka.
Hmelj se obira pozno poleti (od sredine avgusta do začetka septembra), ko storžki vsebujejo največ industrijsko zanimivih snovi.
Večino hmelja se uporabi v pivovarstvu kot dodatek pri proizvodnji piva, manjši delež pa pri izdelavi zdravil in kozmetičnih izdelkov. Pri proizvodnji piva je nenadomestljiva surovina, saj daje pivu prijetno zaokroženo grenkobo in aromo.
Najbolj znane slovenske sorte hmelja so: Savinjski golding, Aurora, Bobek in Celeia.

Pivo velja za najbolj priljubljeno alkoholno pijačo na svetu in se hkrati ponaša tudi z več tisočletno tradicijo, postopki pridelave so se skozi zgodovino spreminjali, a sestavine ostajajo iste.

Sestavine piva
Hmelj se v pivovarstvu uporablja iz več razlogov: pivu daje okus, predvsem grenkobo ter vonj in preprečuje njegovo kvarjenje, saj je naravni konzervans. Pomaga tudi pri ohranjanju okusa ter stabilizira peno.
Slad je kaljen ječmen, ki se najpogosteje uporablja. Poleg njega uporabljajo pivovarji tudi pšenico, rž in ajdo. Slad je zelo pomemben pri varjenju piva, saj se iz njega sprošča sladkor, ki je pomemben pri nadaljnjih postopkih pridelave piva.
Kvas je še ena pomembna sestavina. Kvasovke poskrbijo za fermentacijo piva in spreminjanje sladkorja v alkohol in ogljikov dioksid. Vpliva tudi na samo aromo in okus piva. Poznamo kvasovke zgornjega vrenja ter kvasovke spodnjega vrenja.
Voda je še zadnja pomembna sestavin piva in vpliva na vse procese pri njegovi pripravi. Vendar tudi najboljša voda brez ostalih dobrih sestavin in pravilne priprave ne da dobrega piva. Šele prava kombinacija vseh štirih sestavin naredi odlično pivo.

Kliknite na simbol na zemljevidu za dodatne informacije o aktivnostih in turističnih zanimivostih v okolici Žalca.